Burka (tančica, burka) je tradicionalno oblačilo žensk v muslimanskih državah. Ta element ženske garderobe je dolga halja z lažnimi rokavi in posebno mrežico za lase, ki pokriva obraz deklice. Tančico najpogosteje nosijo v državah Bližnjega vzhoda in Srednje Azije.
Samo ime - "burqa" - ima perzijske korenine. Sprva takšna zaprta oblačila niso nosile samo ženske, ampak tudi moški.
Prve omembe burke segajo v 15. stoletje, vendar obstaja možnost, da se je pojavila že veliko prej. Sprva so prebivalci Bližnjega vzhoda in azijskih držav nosili tančico samo zato, da bi se zaščitili pred močnimi suhimi vetrovi in peskom. Od leta 1876, ko je Rusko cesarstvo osvojilo azijske države, pa so ženske začele nositi burke, da njihovih obrazov in teles ne bi mogli videti neznanci, zlasti moški drugih ver.
Leta 1927 so v Uzbekistanu potekale množične akcije sovjetske vlade proti nošenju nacionalnih oblačil in drugih islamskih tradicij žensk.To vedenje je povzročilo vihar ogorčenja s strani muslimanske duhovščine in zagovornikov klasičnega islamskega vedenja. Sovjetski aktivisti so javno zažgali burko, ker so verjeli, da je relikt preteklosti. Kljub protestom samih žensk so bile prisiljene odkriti glave in ramena.
Seveda takšni dogodki niso mogli ostati neopaženi in so služili kot "rojstvo" islamskega vojaško-političnega in verskega gibanja Basmachi, katerega predstavniki so bili kategorično proti novemu sistemu. Da bi preprečili, da bi njihove ženske kršile Alahovo voljo, so člani separatističnih skupin izzvali teror nad lastnimi lokalnimi dekleti. Dva in pol tisoč muslimank je bilo žrtev nasilja in umorov s strani lastnih rojakov.
Tudi v Evropi velja za divjaštvo, da ženske nosijo burke. Tako je nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy leta 2004 zakonsko prepovedal nošenje hidžaba v francoskih šolah. Muslimanska skupnost je bila temu kategorično proti. Nato je leta 2009 Sarkozy znova ostro spregovoril o nošenju dolgih oblačil. Dejal je, da krši dostojanstvo ženske, ji jemlje samoodločbo in jo ločuje od družbenih odnosov z drugimi ljudmi. Leto pozneje so v Franciji povsem prepovedali pojavljanje žensk v burkah na javnih mestih.
V Nemčiji burke ne smejo nositi le državni uradniki in javni uslužbenci. Po mnenju prebivalcev demokratične Nemčije zaposleni, ki komunicirajo z državljani republike, nimajo pravice do kritja.
Belgijske oblasti so islamskim ženskam tudi prepovedale nošenje burke in nikaba, pokrivala, ki v celoti pokriva obraz in pušča le tanko režo blizu oči.Kršitev tega zakona se kaznuje z denarno kaznijo ali tednom zapora.
Tudi Švica in druge evropske države menijo, da je nošenje tančice ponižujoče za ženske.
Tudi v muslimanski Turčiji so ukinili obvezno nošenje te tradicionalne noše. Mustafa Kemal, nekdanji predsednik Republike Turčije, je svojim prebivalcem dovolil, da po lastni presoji nosijo nacionalna oblačila.
Vendar pa v nekaterih vzhodnih državah ženske še vedno ne smejo zapustiti doma brez burke in nikaba. Tako so leta 2019 tri iranska dekleta obtožili spodbujanja prostitucije in protimoralnega vedenja in prejela 23 let zapora samo zato, ker so drugim dekletom v čast 8. marca v teheranskem metroju podarjala rože, ne da bi nosila narodna oblačila.
V Afganistanu sta nasilje in poniževanje žensk stalna. Ne samo, da nimajo pravice iti ven brez burke, ampak so tudi ves čas podvržene fizičnemu nasilju moških in njihovih sorodnikov. Leta 2015 je skupina obupanih aktivistk, sestavljena iz dvajsetih mladih ljudi, zavitih v burke, stopila na ulice Kabula in branila pravice žensk. Aktivisti so trdili, da je burka ostanek preteklosti in da ima vsaka predstavnica lepšega spola pravico do izbire. Odzivi na ta protest so bili mešani in na žalost se ni še nič spremenilo!
Rada bi verjela, da bo prišel čas, ko pravice muslimank ne bodo več zatirane in bodo tiste, ki bodo želele sleči burko in hidžab, to lahko storile brez graje javnosti.